Išči po strani...

Zgodovina

Živimo za uspešnejši danes, jutri. A, spominjati se naj ne bi bilo prepovedano. Poizkušal se bom izogniti poveličevanju preteklega dogajanja, vendar me bo kopica prijetnih doživljajev, iz ne tako kratkega minulega obdobja, verjetno kar nekajkrat zanesla.

Za nekoga, ki ima 40. let, se lahko reče, da je zakorakal v zrela leta. Za seboj ima obdobje postavljanja na noge in odraščanja, pubertetniške vihravost in zaletavanja v zid ter dozorevanja, obogatenega s prvimi pomembnimi izkušnjami. Ta, naš 30. letnik, slovenski košarkarski tabor, je na svoji poti doživel in preživel vsa prej opisana stanja. In tudi košarkarska družina, katere otrok je tabor, se je ob njegovem nabiranju let neprestano učila. Neizkušenost je pogojevala kakšen korak v prazno in načrtovano včasih ni bilo v celoti izvedeno. Že naslednje leto se ta napaka ni ponovila, se je pa prikradla kakšna druga, ki nam je dala misliti. Tako se je iz leta v leto kakovost izvedbe stopnjevala. Izboljševali so se vadbeni pogoji, prav tako bivalni in prehrambeni. V dokajšnji meri se je raven uspešnosti celotnega dogajanja dvignila tudi zaradi prihoda dobe računalništva. Ob pomoči primerno veščega sodelavca, je načrtovanje in obveščanje postalo vse hitrejše in preglednejše.

Kako pa se je vse skupaj začelo? Leto pred dogodkom »prvi tabor«, ki sta ga v Ljubljani vodila eden od naj košarkarjev tistega časa Krešo Čosič in trener iz Šibenika, profesor Slavko Trninič, je s posredovanjem Borisa Kristančiča, slovenske trenerske legende in vodstva panožne zveze, bilo omogočeno večji skupini mladih, nadarjenih igralcev in trenerjev v Ameriki udeležiti se vadbe v taboru, ki ga je vodil Bill Foster, glavni trener Univerze Duke. Ostali smo štirinajst dni, torej dve izmeni. In gledali, in poslušali in si zapisovali. Bivanje v (skromnih, lesenih, pritličnih), skoraj barakah v katerih pa nam ni ničesar primanjkovalo. Dve pokriti igrišči, kar ne pomeni, da je ta stvar imela stene, zato pa šestnajst igrišč na prostem. A glej čudo. Za table so uporabili pločevinaste plošče in luknje v njih so pričale o neki njihovi prvotni namembnosti. Silno preprosta ureditev, ki pa se je izkazala z neverjetno uporabnostjo. V oči je bodla tudi velika zagnanost pri delu. Morda je na to vplivalo plačilo tabornine, ki so jo najverjetneje poravnali starši nadebudnežev. Zaradi ameriške miselnosti o dobrinah, so se ti mladeniči silno trudili za vloženo čim več iztržiti. In se vpisati na želeno šolo, kjer bo kot uspešen športnih oproščen prispevka šolnine, v nadaljevanju pa morda celo doseči sanje – podpis poklicne pogodbe.

Kaj od vsega tega presaditi v naš prostor? Bilo nas je nekaj, ki smo si s tem začeli beliti glave. S sodelovanjem pri izpeljavi Čosičevega tabora v letu 1977, smo se dokopali še do kakšne izkušnje več in se naslednje leto lotili izvedbe z lastnimi glavami in rokami. Seveda ob izdatni podpori pisarne zveze, ki jo je vodila močna roka gospe Tilke Gajšek, v mladih letih uspešne tako na odbojkarskem, kot na košarkarskem igrišču. Z njeno pomočjo so problemi izginjali, nemogoče se je pretvarjalo v uresničljivo. Pri premoščanju težav, ki so se vsekakor pojavljale, nam je bila takrat v pomoč tudi neka prvinska uglašenost, ki je temeljila na prijateljskih odnosih sodelavcev. Bili bi pa dokaj nemočni, če v krajih, gostiteljih tabora ne bi praviloma našli ljudi, ki so nam srčno priskočili na pomoč. To so bili pretežno bivši športniki na ustreznih položajih, ki so znali poskrbeti tako za malenkosti (npr. poiskati sirkovo metlo za odstranjevanje luž na zunanjih igriščih), kot za svečan sprejem pri velmožeh tistega kraja.

Vsled vsega tega, se je otrok – tabor rešil poporodnih težav in zadihal s polnimi pljuči. Menjavali so se kraji prireditve, kakor tudi tisti, katerih skrb je bila kaj in kako učiti ter oni drugi, ki so morali skrbeti za nemoten potek dogajanja. Največkrat sta nas gostila Tolmin in Postojna. Usluge slednje, so nam na razpolago tudi v letošnjem, jubilejnem letu. In kdo so bili tisti, ki so bili poklicani, da svoje znanje poizkušajo prenesti na napredovanja željne tako trenerje, kot igralce ? Učili smo se od vrste ameriških trenerjev in večine pomembnejših domačih. Njihova zapuščina se zrcali v neredkih zavidljivo odmevnih dosežkih posameznih rodov slovenskih košarkarjev. V izogib morebitnim zameram, bom z imenom in priimkom ob Krešu navedel še zgolje enega. Ranko Žeravica, učenec profesorja Ace Nikoliča, sodelavec Mirka Novosela in učitelj vrste uspešnih trenerjev s področja bivše Jugoslavije, je s svojo prisotnostjo in zanj značilnim odnosom dodal tržni znamki »Slovenski košarkarski tabor« zvezdico več.

Ta naš tabor je delovni tabor. Udeleženci se po tri krat na dan dodobra oznojijo. Zanimivo je opazovati, kako nekoga, ki misli, da je prišel na počitnice, večinski, dela voljni del udeležencev samodejno vsrka vase. Neodločneža taborski utrip kaj hitro ukroji po svoje. Mišična vnetja, manjše poškodbe, pripeka in posledično žeja postanejo, zaradi delovanja v skupini, zanemarljivega pomena. Na večernih tekmah so vse te tegobe pozabljene, razdajanja je na pretek. Eden osnovnih namenov je torej že dosežen. Kljub napornemu delavniku znati neprijetnosti zanikati, postati odpornejši in se na tak način pripraviti na izpolnjevanje mnogo zahtevnejših nalog, ki se bodo postavljale na pot košarkarju, ki želi izstopati ter sebe in svoje z uspešnostjo zadovoljevati.

Generalni sponzor

Platinasti sponzor

Srebrni sponzorji

Zlati sponzorji

Bronasti sponzorji

Partnerji