V sredo sem se na tekmi naših košarkaric proti Madžarkam v Slovenskih Konjicah spomnila občutkov, ko sem leta 97 še kot mladinka prvič zaigrala za člansko reprezentanco Slovenije. Težko je opisati čast in hkrati hvaležnost, ki te kot športnika prevzame, ko se zaveš, da zastopaš svojo državo. Da ne igraš le zase in svojo ekipo, temveč za svoj narod in za vse, ki so ti in ti še pomagajo in te podpirajo. Za vse, ki so ti omogočili, da si v tistem trenutku tam, na parketu in nosiš dres z napisom SLOVENIJA.

Zelo mi je žal, da se je Nika Barič v svojih zrelih košarkarskih letih odločila za nezrele poteze, ki so privedle do tega, da sedaj soigralke spremlja le od daleč. Kot bivša kapetanka dobro vem, da Slovenija potrebuje vse najboljše košarkarice, ki jih premore. Kot učiteljica in človek pa še bolje vem, da Slovenija kot država potrebuje predvsem športnike, ki so Človek. Ki so zgled mlajšim in vsem, ki jih gledajo s tribun. Zgodba z Niko je končana. Štiri tedne pred domačim evropskim prvenstvom se začenja zgodba ekipe.

Začela se ni najbolj obetavno, ampak vsak, ki se na košarko vsaj malo spozna, ve, da začetni porazi na prijateljskih tekmah ne pomenijo ničesar za prvenstvo. Še več, pametne ekipe – in naše punce to gotovo so – znajo vsako prijateljsko tekmo obrniti v svoj prid: poskušajo, se učijo, se spoznavajo – vedno, ampak res vedno, lahko kaj pozitivnega odneseš iz poraza. In naše punce imajo s teh dveh tekem kaj za odnesti – vidijo, da bo vsaka tekma neverjetna borba za vsako pozicijo, da bo pri vsaki obrambi treba vztrajati čisto do konca, dokler žoga ni v tvojih rokah, da bo treba igrati agresivno obrambo od začetka do konca, da bo treba ostati zbran v metu, dokler žoga ne gre skozi obroč … Tudi na tej tekmi so na trenutke odigrale zelo dobro, izjemno borbeno in zrelo. Punce, zdaj je na vas, da te trenutke podaljšate v četrtine in nato četrtine v polčase, in na prvenstvu polčase v tekme. Dovolj časa imate, da se tako fizično kot psihično dobro pripravite in stopnjujete formo do takrat, ko jo boste najbolj potrebovale. Predvsem pa ta čas izkoristite za to, da se povežete, spoznate vse dobre strani druga druge in zgradite zaupanje v ekipi.

Punce imajo torej dovolj nalog do prvenstva. Svojo nalogo pa moramo opraviti tudi mi – spremljevalci, navijači, gledalci, novinarji, komentatorji, »ocenjevalci«, »strokovnjaki«, in vsi, ki nam je res mar za šport, ki nam je res mar za naše športnike in športnice, ki nam je na koncu koncev mar za našo prelepo Slovenijo. Dovolj je kritiziranja, pametovanja in blebetanja. To je ekipa, ki nas bo zastopala na evropskem prvenstvu in konec. Drugih ne bo. Zato se vsi skupaj potrudimo in usmerimo pogled v to, česa vse so punce sposobne, kako zelo se trudijo, kako trdo in predano delajo, da bi na koncu res bile najboljše, kar so lahko. Dajmo se tudi vsi mi potruditi in bodimo najboljši podporniki ekipi, kar smo lahko. Brez širokoustenj, z drobnimi stvarmi jim pokažimo, da cenimo njihov trud, njihov talent in njihovo predano voljo. Napišimo jim kaj spodbudnega, bodimo pozorni na vsak njihov napredek in jim pokažimo, da jih podpiramo tudi v slabih trenutkih in da verjamemo v njih. To se mi – v mojih letih ;) – zdi veliko veliko lažje, kot pa vsak dan pet ur na polno trenirati, stiskati zobe od bolečin in biti zdoma in od najdražjih več mesecev.

Kot sem na začetku zapisala, vsak reprezentančni športnik se zaveda, da predstavlja celo državo, vse nas. Dajmo našim puncam pokazati, da se na parketu borijo za ljudi, ki jih podpirajo in ki verjamejo vanje. Dajmo, poskusimo ustvariti veliko večjo ekipo, ki presega meje košarkarskega igrišča. Ekipo, ki bo v teh tednih skupaj gradila medsebojno zaupanje in podporo – zato, da bomo po koncu EuroBasketa vsi ponosni na naše punce in na sebe. Ker... ne pozabite: res je, na prvenstvu šteje samo rezultat. Ampak v življenju pa šteje samo to, kako dober človek si bil.

Srečno, punce!

Katja Temnik, nekdanja kapetanka slovenske reprezentance in ambasadorka EuroBasketa 2023